Month: June 2017

Vsi tekači/-ce, udeleženci 6 dogodkov po Sloveniji, so se meseca aprila podali na svojo olimpijsko pot, ki se je zaključila z včerajšnjim sklepnim dogodkom na Kodeljevem v Ljubljani.

Tekači/-ce so svojo olimpijsko normo lovili v treh skupinah, vsi, ki so jo dosegli ali presegli pa so se potegovali za glavno nagrado – ogled zimskih olimpijskih iger. Poleg lepega vremena sta udeležence spodbujala in zabavala maskoti Foksi ter Papi (SKB), ki sta se skupaj z udeleženci ogrevala in tudi malce potekla. Sponzorji OKS, ki so se pridružili letošnjkemu projektu so podelili lepe nagrade, SKB, Alpsko mleko in Coca-Cola pa so skrbeli tudi, da nihče ni bil lačen ali žejen.

Finalni dogodek so dodatno popestrili naši olimpijci, ki so v čast olimpijskega dne, ki ga obeležujemo 23. junija, skupaj z otroki pripravili pravi olimpijski protokol – olimpijsko baklo je nosil olimpijec, Franc Škerl. Olimpijcem sta se pridružila tudi mlada atletinja Maruša Mišmaš, njen glavni cilj so poletne olimpijske igre v Tokiu leta 2020 ter hokejska legenda, zastavonoša, olimpijec in kapetan slovenske hokejske reprezentance, Tomaž Razingar. Udeleženci so se lahko tako z Marušo kot s Tomažem pomerili v olimpijskem izzivu; zmagovalci so prejeli lepe nagrade.

Seveda pa so vsi nestrpno čakali podelitev glavne nagrade, ogled zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu, ki jo v roke mlademu študentu Damjanu, izročil vodja navijaškega letala, Tomaž Razingar.

Fotogalerijo si lahko ogledate na tem linku.

AVTOR ČLANKA: mag. Aleš Vičič z ekipo

Vsak konec je nov začetek. Vsak športnik si mora po tekmovanju vzeti čas za regeneracijo in razmislek ter pogled naprej. Fizična regeneracija je odvisna od napora, ki ga terja tekmovanje in je izjemno pomembna za nadaljnji trening in napredek. Tako kot telo potrebuje fizično regeneracijo, pa nekaj analize in novih usmeritev ter počitka potrebujejo tudi naše misli.

V razmisleku po tekmovanju vedno (zavestno ali nezavedno) vrednotimo naš napredek, rezultat, trening, naš vložek, ugotavljamo ali se nam je splačalo itd., ter s tem močno vplivamo na našo nadaljnjo motivacijo.  Bolj kot nekemu tekmovanju oz. nalogam ki smo jih imeli pripisujemo pomen, več čustev ob tem doživljamo – pozitivnih ali negativnih, odvisno od tega kaj nam pravi naša analiza. Ta analiza in z njo povezani občutki, ki jih v razmisleku pridobivamo pa kot že povedano lahko negativno ali pozitivno vplivajo na našo nadaljnjo motivacijo in s tem na naše akcije v zvezi z nadaljnjim treningom. Prav zato je pomembno, da to analizo naredimo ter da si zanjo vzamemo nekaj časa, najbolje za tem, ko so se naše misli od tekmovanja že umirile in z njimi tudi prve afektivne reakcije.

Da bi lažje in bolj zavestno ovrednotili naše delo si lahko postavimo nekaj ključnih vprašanj, ki si po pomembnosti sledijo od najbolj pomembnega do najmanj pomembnega:

Ali sem zadovoljen s svojim treningom? Kaj je bilo dobro, kaj slabo ter kaj bi spremenili v prihodnje. Ali sem zadovoljen s svojo samodisciplino, držanjem načrta treninga? Kaj mi je izkušnja prinesla? Katere navade sem uspel spremeniti? Kakšne pozitivne posledice so se zgodile zaradi vseh mojih treningov in akcij? Ali sem zadovoljen s tem? Ali sem zadovoljen s končnim rezultatom?

Nekaj najbolj pogostih pasti za rekreativnega tekača ob razmisleku:

  • V analizi ocenjujemo samo rezultat, na vse ostalo pa pozabimo. Posledica tega je lahko veliko razočaranje, v primeru da rezultat ni bil takšen kot bi želeli, to razočaranje pa nas v naših prizadevanjih lahko ustavi. Poleg tega pa pozornost usmerimo le v končni rezultat, ki je vendarle le nagrada za dobro opravljeno delo v pripravljalnem obdobju in tako ne ozavestimo kako smo do te nagrade prišli in manj verjetno je, da bomo zato v prihodnje delali enako, kot smo tokrat. Končni rezultat je sicer pomemben, a veliko bolj je pomembno kako ste do njega prišli v vseh tednih treninga.
  • V analizi se ocenjujemo pretirano samokritično. V rekreativnem športu je praktično nemogoče, da bi naredili vse kar smo si zamislili, sploh če smo si postavili visoke cilje in prej nismo bili vajeni usklajevanja službenega in zasebnega življenja s športom. Pretirana samokritičnost lahko deluje de-motivacijsko in jo zlahka prepoznamo po mislih kot so npr: »to kar sem naredil je brezveze, moral bi več. Če misliš tako, bolje da se sploh ne rekreiraš«. Poleg samokritične usmerjenosti v napredek je potrebno biti realen in svoje akcije oceniti v okviru realnih zmožnosti in biti ponosen na tiste spremembe, ki so bile narejene.
  • V analizi se primerjamo z drugimi. Primerjava z drugimi je sicer zabavna a zaradi različnih izhodišč v rekreativnem športu povsem nepotrebna. Ko se primerjamo z drugimi smo hitro lahko neobjektivni ter zato pretirano zadovoljni ali pretirano nezadovoljni.

_______________________________________________________________________________

Sedaj smo prišli do vprašanja, kjer smo začeli … Test je za mano, analiza je opravljena … Kaj pa zdaj?

Ko smo razmislili in potegnili črto pod obdobje, ki je za nami sledi priprava plana in ciljev za naslednje obdobje. Tudi tu na vsakega rekreativnega športnika prežijo pasti. Najbolj pogoste so:

  • Ko je cilj dosežen se opustijo vse aktivnosti, ki so bile izvajane znotraj obdobja: prenehamo s treningi ali jih drastično zmanjšamo.
  • Po osvojenem cilju si postavimo zelo visoke naslednje cilje.
  • Po osvojenem cilju smo zelo zadovoljni in si ne postavimo več nobenih ciljev.

Če se želimo tem pastem izogniti, si na podlagi svojega razmisleka pripravimo načrt za prihodnji mesec ali daljše obdobje. Pred vami je nekaj namigov s čim si lahko pomagate:

  • Poiščite si nov tekmovalni izziv: izberite si novo rekreativno prireditev na katero se boste pripravljali; Izberite si lasten cilj: npr. preteči pot okoli Blejskega jezera / Določite si na podlagi treningov koliko KM bi radi pretekli do konca poletja ipd.
  • Na podlagi opravljenih treningov si pripravite lasten načrt vadbe: kdaj in koliko boste tekli
  • Poiščite notranje motive: večkrat se spomnite na prijete trenutke, ki so vam jih treningi prinesli, spomnite se lastnega zadovoljstva po opravljeni aktivnosti in se motivirajte za nadaljnje delo.
  • Aktivirajte vse strategije, ki ste jih uporabljali, zato da ste se času priprave na zaključni test držali priporočil s področja treninga, prehrane, regeneracije, preventive in psihologije.

Tek je lahko naš način življenja, osebni uspehi, ki jih doživljamo z našim trudom pa obogatena osebna izkaznica, ki nas bogati na vseh področjih našega življenja. Naj vsak napredek, majhen ali velik, najde svoje mesto v osebni podobi in krasi naše nadaljnje akcije v življenju.

Vsak konec je nov začetek. Pred vami je nov začetek. Srečno!

AVTOR ČLANKA: mag. Aleš Vičič z ekipo
Rekreativni športniki se pogosto za inspiracijo ozirajo k svojim profesionalnim kolegom – k vrhunskim športnikom. Vrhunski športnik praviloma sicer z motivacijo za trening nima prevelikih težav, saj za njega, v nasprotju z rekreativcem trening predstavlja ‘delo’, cilj pa je prav tako jasen in merljiv. A kljub vsemu tudi vrhunski športniki niso roboti in v dolgih sezonah in karieri tudi njim motivacija lahko zaniha. Prav k vrhunskemu športniku atletu (katerega identiteta je zaradi zaupnosti zakrita) smo se obrnili in mu postavili nekaj vprašanj, kako se on spopada z motivacijo, vztrajanjem in ostalimi težavami, na katere naleti tudi rekreativen športnik.

Povprečen rekreativec ima kar veliko težav pri vsakokratnem motiviranju za športno aktivnost. Ali tebi kdaj pade motivacija za trening? Kaj narediš takrat? Kaj bi svetoval rekreativnim športnikom?

Ko sem bil mlajši je bila motivacija precej nižja, vsaj zdaj to tako vidim, večkrat se mi ni ljubilo na trening, treniral sem manj zavzeto, vse kar se je dogajalo se je me je bolj dotaknilo in vplivalo na to kakšno motivacijo sem imel. Zdaj imam jasen cilj, jasno določene naloge, vem da moram narediti ogromno, če se hočem temu cilju vsaj približati. Zato imam tudi motivacijo veliko bolj razjasnjeno in mi pade le ko se sezona bliža h koncu, poleg tega pa največkrat takrat, ko mi nekaj ne gre. Mislim da bi takrat, če bi imel to možnost tudi jaz kar raje ostal doma, a to seveda nikakor ne pride v poštev. Mislim, da lahko rekreativen tekač tudi sebe takole prisili, če ima pred sabo začrtan plan treningov, ki se ga mora držati, za njim pa jasen cilj zakaj se ukvarja s športom in kaj želi doseči.

Rekreativci pogosto tarnajo, da je med tekom dolgčas, da tek  ni prijeten ker ‘boli’. Ti imaš ogromno ur treninga, ti je kdaj dolgčas? Imaš tudi ti kdaj bolečine med treningom?  Kaj delaš (mentalno) med treningom?

Seveda je tudi meni trening kdaj bolj dolgočasen, sploh v pripravljanjem obdobju, ko so treningi bolj monotoni, takrat verjetno tudi mi trpimo podobno kot rekreativci in ja, še posebej takrat zelo boli.  Sicer se poskušam motivirati tako, da si tudi za bolj monotone treninge dodajam svoje cilje, usmerjam da vse vaje res naredim dobro, tudi če vse skupaj ni najbolj zanimivo, ker vem kaj mi lahko prinese. Probam tudi poskrbeti, da na vse treninge pridem pozitivno naravnan. Sicer pa med treningom poskušam biti vedno čimbolj skoncentriran na tisto kar delamo, torej razmišljam o nalogi, tehniki, preizkušam novosti. Še posebej takrat, ko je res naporno je to najbolj pomembno, ker s tem tudi malo odmislim bolečino, ki jo je pač treba preživeti.

Na dogodku Moja olimpijska norma sledi tudi zaključni test, ki rekreativnim tekačem predstavlja tekmo s samim s seboj. Na marsikaterih maratonih vidimo kar nekaj živčnosti pred štartom. Kako se ti pripravljaš na tekme in kaj svetuješ našim bralcem?

Dober trening je najboljša priprava na tekmo. Ko dobro treniram, sem samozavesten in vem, da sem dobro pripravljen. Mislim, da je dobro, da tekači svoje misli preusmerijo predvsem v to in se vprašajo kako veliko so tekli – to jim lahko da potrditev, da so trenirali in da so dobro pripravljeni. Drugi del moje priprave je nato vezan na cilje, saj si na podlagi pripravljenosti in drugih dejavnikov postavim izvedbene cilje. Tudi tekačem svetujem, da se poleg rezultatskega cilja usmerijo v tehniko teka, ritem, sam rezultat pa med tekom malo pozabijo. Glede na moje počutje se jaz pred tekmo tudi sprostim in poskušam čim manj razmišljati o končnem rezultati in tako skušam doseči uživanje v tekmi.

Ti kot vrhunski športnik verjetno zelo skrbiš za preventivo in regeneracijo? V rekreativnem športu si je žal velikokrat težko vzeti čas še za to … je to zate pomembno?

Pri nas so napori sicer bistveno večji kot v rekreativnem športu in zato preventivna vadba in pravilna regeneracija tudi toliko bolj pomembni. Delam preventivne vaje za moje problematične mišične skupine, veliko strečinga in po tekmah skrbno sledim planu regeneracije, da se ne bi pretreniral. Mislim, da je na dolgi rok tudi za rekreativnega tekača pomembno, da skrbi za svoje telo in si za preventivo vzame čas, se razteguje, na začetku aktivnosti ogreje, postopoma veča svojo aktivnost itd.

Slab teden dni nas loči do zaključnega dogodka #mojanorma. Ste se že prijavili? 

Na nas se lahko obrnete tudi preko e-pošte, in sicer nam vprašanja pošljite na mojanorma@olympic.si. Odgovorili vam bomo v najkrajšem možnem času. Srečno in na snidenje v nedeljo!

Če ste Cooperjev test opravili v več kot 14 minutah:

9. teden 

Po – 15 minut lahkotnega teka
To – Prosto
Sr – 10 minut teka, na koncu 6 x 100 m stopnjevanja
Če – Prosto
Pe – Prosto
So – Lahkoten tek, po želji in zmožnostih
Ne – Finalno testiranje (Cooperjev test 2400 m)

 

Če ste Cooperjev test opravili med 12. in 14. minutami:

9. teden 

Po – 20 minut lahkotnega teka
To – Prosto
Sr – 8 minut lahkotnega teka (6 x 200 m z 90% napora, pavza 1 minuta), na koncu še 8 minut teka
Če – Prosto
Pe – Prosto
So – Lahkoten tek, po želji in zmožnostih
Ne – Finalno testiranje (Cooperjev test 2400 m)

 

Če ste Cooperjev test opravili v manj kot 12. minutah:

9. teden 

Po – 5 km lahkotnega teka
To – Prosto
Sr – 10 minut teka, nato 5 x 300 m z 90% napora, pavza 1 minuta, na koncu še 8 minut lahkotnega teka.
Če – Prosto
Pe – Prosto
So – Lahkoten tek, po želji in zmožnostih
Ne – Finalno testiranje (Cooperjev test 2400 m)

 

AVTOR ČLANKA: mag. Aleš Vičič z ekipo
Priprave se počasi zaključujejo, dan finalnega testiranja pa se vse bolj bliža. Rekreativni tekači največ za svojo psihološko pripravo naredijo s tem, da se dobro fizično pripravijo. Torej, če ste tekli dovolj in redno ter imate umirjena pričakovanja glede doseganja norme, potem “tekma” za vas verjetno ne bo predstavljala velikega stresa. Če ste se slabše fizično pripravili ali si postavljate previsoke cilje, pa bo zaključni dogodek morda za vas zelo stresen.

V obeh primerih je dobro, da poznate nekaj ključnih smernic za boljšo psihološko pripravo na tekmo:
1. Psihološka priprava se začne s postavljanjem ciljev, želja, pričakovanj. Bodite realni, od sebe zahtevajte tisto, kar ste trenutno sposobni glede na količino in kvaliteto treninga, čas, poškodbe, druge obveznosti ipd. Če boste pričakovali od sebe več, kot ste sposobni, boste bolj zakrčeni, hitreje zadihani in boste težje dosegli kar si želite. Stres namreč izčrpava telo, zato poskrbite, da boste pred soboto čim bolj umirjeno pričakovali svoj nastop. Gre za preizkus samega sebe, druženje, zabavo, lahko tudi izziv doseganja norme, nikakor pa ne za najpomembnejšo stvar v vašem življenju. Ne nalagajte si nepotrebnega bremena.
2. Poleg mirne glave, poskrbite tudi za ogreto telo – dobro se ogrejte. Ogrevanje služi kot priprava telesa in glave na napor. Držite se navodil strokovnjakov in naredite kakovostno ogrevanje. Ogreto telo lažje da svoj maksimum.
3. Naredite osnovni načrt teka, da boste vedeli kaj vas čaka. Predstavljajte si sebe, kako tečete, kako vam gre dobro, kako premagujete napor … bodite čim bolj realni.
4. Nadzorujte svoje misli pred in med tekom – pred tekom se pogosto obremenjujemo z nepotrebnimi skrbmi, npr. »kako bo šlo?«, »kaj če ne bo šlo?«, »osmešil se bom«, »vsi bodo mene gledali in se smejali«, »itak mi ne bo uspelo«. Take nekoristne misli preskusite čim bolj ustavljati in preusmerjati na koristne, npr. »samo teci«, »ne obremenjuj se z drugimi«, »misli na boke/delo rok/dihanje«, »tukaj si zaradi sebe«, »lahko mi gre dobro, dobro sem treniral«. Tudi med tekom se čim bolj osredotočite na svoj tek, ne pa na druge ljudi okrog sebe ali na to, kako več ne zmorete. Vrhunski tekači svoje misli najpogosteje usmerjajo s tem, da se osredotočajo na tehniko teka (npr. »hiter kontakt«, »roke delajo«, »boke gor«, »raven hrbet«), na vmesne cilje (npr. »samo še 1 krog«, »samo še 10 korakov«, »do drevesa še«) ali pa na tekače pred sabo (npr. »drži ga«, »glej hrbet«).
5. Sproščajte se med tekom, saj sproščeno telo zmore premagati več napora kot zakrčeno. Osredotočite se na dihanje, z vsakim izdihom izpraznite pljuča, z vdihom pa vdihnite novo energijo. Sprostite ramena in roke. S sproščanjem začnite že na začetku, da boste kasneje prišli do zakrčenosti. Ko je telo že zakrčeno, ga boste težje vrnili v sproščeno stanje.

Vsem tekačem želimo miren zaključek priprav in tek poln užitka, premaganega napora in zadovoljstva!

Še dober teden dni in se vidimo na finalnem dogodku Moje olimpijske norme v Ljubljani.

Če še niste prijavljeni … prijava je potrebna, zato kliknite na na meni prijava in se registrirajte.

Za vzpodbudo pri teku tudi v prihodnje, pa vam Adriatic Slovenica, veliki sponzor OKS, na finalni prireditvi v Ljubljani podarja priročno športno darilo – tekaško torbico, ki čaka na 5 srečnežev. Ob tem vas Adriatic Slovenica, veliki sponzor OKS, vabi tudi k sodelovanju v nagradni igri AS.

Sodelujte v nagradni igri AS za 3.000 EUR!

Adriatic Slovenica, poleg podpore slovenskim olimpijcem, skrbi in podpira tudi vse rekreativne športnike. Žal nam pot do uspeha včasih otežujejo različne poškodbe. V takem primeru si vsi želimo, da bi bil čas okrevanja in prisilni počitek čim krajši, vendar velikokrat dolgo traja že to, da pridemo do pregleda pri specialistu in diagnoze.

Ste kdaj čakali na fizioterapijo, magnetno resonanco ali pregled pri specialistu oz. poznate koga, ki je? Zanimajo nas vaše izkušnje. Sodelujte v nagradni igri AS o čakalnih dobah in z malo sreče osvojite glavno nagrado. Osvojite 3.000 €!

Naj zaključimo z mislijo Deana Karnazasa, ameriškega ultramaratonskega tekača in zagovornika zdravega in aktivnega življenja: “Tek me je naučil, da je slediti strasti pomembnejše od strasti same. V nekaj se globoko in z iskreno srčnostjo potopite – nenehno se izboljšujte, nikdar ne odnehajte … To je izpolnitev. To je uspeh.”

Ko vidimo na trgovini s prehranskimi dopolnili napis športna prehrana, se marsikateri izmed rekreativnih tekačev vpraša, če to res kar potrebuje? Nekateri se zazrejo tudi v svoj krožnik in začnejo razmišljati ali riž, riba in solata, ki jo tisti hip jedo, res ni primerna prehrana prehrana za njihovo rekreativno vadbo, ki jih čaka popolde. Mogoče potrebujejo še kak prašek, tabletko ali vitamin?

Ki jim bodo dali energijo, zdravje in vitko linijo skoraj brez muke. Tako pravijo trditve »športnoprehranske industrije«.

Zakaj športna prehrana?

Poglavitni cilj športne prehrane je zadostitev energijskih in hranilnih potreb vsakega športnika športnika. Ne glede na to kakšna »vrsta« športnika je in tudi če samo občasno teče na bližnji hrib.

Športna prehrana, je pravzaprav le prilagoditev normalne prehrane ki v tem primeru vsebuje zadosti energetskih snovi (ogljikovih hidratov in maščob) in beljakovinskih virov, ki zagotavljajo vadbo, vse kar je potrebno za kakovostno telesno regeneracijo in adaptacijo na trening, za ohranjanje njegovega zdravja in preprečevanje poškodb.

Količina energije iz posameznih makrohranil (ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob), količina mikrohranil (predvsem vitaminov, mineralov, antioksidantov) in vode, ki jo posameznik potrebuje, je individualna. In ravno pojem »individualnosti« je tisti, ki določa, kaj bomo poleg tistega kar je našem vsakodnevnem krožniku vnesli v usta.

Za vrhunskega športnika je športna prehrana pravzaprav kar prehranska strategija, ki mu bo omogočila da bo zdrav in da bo čimbolj učinkovito vadil. Vrhunski športnik zaradi zahtevne regeneracije potrebuje prehransko strategijo tudi v dnevih, ko ne vadi! Podobno velja za zelo ambicioznega rekreativnega športnika.

Za vse preostale, pa je potrebno le nekoliko prilagoditev normalne prehrane. Praški in druga dopolnila skoraj niso potrebni. Raje vključite na jedilnik energijske vire, ki vas hitro oskrbijo z energijo med in okoli športne aktivnosti. V ta »razred« spadajo  tudi oblike živil, ki jih sicer smatramo za »nezdravo« hrano, na prime r«beli strupi. In če razmišljamo še nekoliko naprej, so športne trgovine polne cukra in drugih prehranskih virov, ki vi jih lahko opredlili kot nezdrave.

Individualnost nekoliko podrobneje

Da si boste laže predstavljali kaj pomeni individulno prilagojena prehrana, si poglejmo kaj določa športnikove prehranske potrebe.

Športnikove potrebe so odvisne od:

  • spola,
  • zdravstvenega stanja
  • starosti,
  • vadbenega stimulusa (pogostost, intenzivnost in čas trajanja vadbe),
  • dejavnikov okolja,
  • genetskih dejavnikov.

Pri vnosu energije in posameznih hranil  je nujno tudi športnikovo željo oziroma potrebo glede sestave telesa, ki bo primerna za šport s katerim se ukvarja.  In, ne nazadnje, ko se športnik odloča kaj bo pojedel, da bo zadostil prehranskim potrebam, je smiselno upoštevati tudi prehranske želje in okuse posameznika. Če ima nekdo rad krompir, potico ali zelje, je za vsa ta živila nekje mesto na njegovem jedilniku!

Prioriteta športne prehrane je vsekakor zadosten energijski vnos.

Diete, kjer se pretirano manipulira z vnosom energetskih hranil in niso prilagojene presnovnim potrebam športnika so lahko zdravju na krajši ali daljši rok škodljive!

Zmogljivost posameznika je namreč neposredno povezana z energijskim vnosom, zato je zadostno uživanje energijskih hranil,  ena od pomembnih prehranskih prioritet pri športniku.

  • Zadosten energijski vnos neposredno določa, ali bo športnik  v telo vnesel tisto hrano, s katero bo zagotovil hranila, ki so pri njem ključno gorivo (predvsem ogljikove hidrate in delno maščobe) in drugo hrano, ki zagotavlja vitamine in minerale ter druga ne-energetska mikrohranila, nujna za optimalno delovanje telesa in zdravje.
  • S prilagajanjem vnosa energije, vplivamo na telesno sestavo športnika (na delež mišic, maščevja in vode) in na ta način zgradimo telesni ustroj, primeren za določen šport.
  • Vnos energije neposredno vpliva na hormonski in imunski sistem v telesu.
  • V zahtevnih okoliščinah, kot so velik, dolgotrajen napor in tekmovanja, ko je pogosto moteno delovanje prebavil (ni apetita, tiščanje v želodcu, driska), je za zadosten vnos energije, ki je odločilen za športnikov uspeh, potrebno prilagoditi obliko vnosa hranil.

Ker posameznik pogosto ne ve kako naj prilagodijo normalno prehrano zahtevam posameznega športa, je smiselno da se o tem pogovorijo s strokovnjakom ali se dodatno izobrazijo (glej vir).

 

Vir:

ROTOVNIK-KOZJEK, Nada, KNAP, Bojan, MLAKAR-MASTNAK, Denis. Priročnik klinične športne prehrane. 1. izd. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – ZŠZ, 2015.

AVTOR ČLANKA: mag. Aleš Vičič z ekipo
Vstopili smo v mesec junij in zaključna prireditev Moje olimpijske norme se vse bolj bliža. Če ste do zdaj tekli manj kot ste si zastavili in se vam zdi, da bo norma težko dosegljiva, potem obstaja nevarnost, da boste v zadnjih tednih pretiravali. Mnogi rekreativni športniki pa že skozi celotno obdobje priprav tečejo malo ali celo preveč čez mejo in tako pozabljajo na glavni namen rekreacije – uživanje v gibanju. Glavno vprašanje v tej fazi je »kako ne pretiravati?«.

Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Luka je 40-letni moški, zaposlen v dobro stoječi firmi, službo opravlja rutinsko, ni mu v izziv. Stalno razmišlja o športu, o tem, kako bo danes treniral, kaj ga še čaka … iz službe v superge, iz superg v službo. Zmanjkuje mu časa za družino, prijatelje izven športa ali druge prostočasne aktivnosti – in to ga ne moti – zapisal se je športu. Obiskuje vse pomembnejše rekreativne prireditve, rad se primerja z vrhunskimi športniki, saj mu to daje še dodatno motivacijo. Sledi vsem novostim v športu, kupuje najboljšo opremo in hoče vse narediti kot vrhunski športniki.

.

Za razliko od prejšnjih faz, ki smo jih že opisovali, ima Luka motivacije na pretek. Za njega skoraj ni dneva brez športa. Rekreira se vsak dan, saj mu to predstavlja pomemben del življenja. Luka in njemu podobni rekreativni športniki si radi postavljajo cilje, izzive, se primerjajo z drugimi, premagujejo druge. Raziskujejo vsa možna polja napredka, zanimajo jih rezerve, vedno hočejo biti še boljši. Drugi jih občudujejo, a nekateri jim namigujejo, da mogoče malo pretiravajo. Glavna vprašanja, ki si jih Luka in drugi športniki v tej fazi postavljajo so: Kaj še? Kaj bi še probal, delal, dodal, kako bi treniral, da bi bil boljši? Kje naj najdem čas, da bom še več treniral? Kaj in kako trenirajo drugi (vrhunski športniki)? Kakšno opremo naj si kupim, da bom še boljši?

.
Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so zelo dobre, motivacija je ekstremno visoka, dolgotrajna in tako zunanja kot tudi notranja. Tudi samozavest je visoka, glavna emocija pa je ponos (zagnanost, energija). Njegov vzorec vedenja je ekstremno veliko intenzivne vadbe, za katero vedno najde čas, saj večinoma prilagaja druge obveznosti. Rekreativnega športnika v tej fazi pogosto prepoznamo po tem, da svoji rekreativni vadbi reče kar »trening«. Znotraj svoje rekreacije dobi veliko pozitivnih stvari (npr. dosega cilje, je zadovoljen, rezultati so dobri, vidi napredek, ima status, drugi ga občudujejo) ter skoraj nič negativnega, kar ohranja njegov vzorec vedenja. Izven rekreacije pa pogosto dobiva premalo pozitivnih vplivov ali jih pa ne vidi (npr. v službi, v družini).

.

Svoje zadovoljstvo, energijo in samozavest črpa samo ali pretežno iz športa. Velik problem lahko nastane, ko tega iz športa več ne bo mogel dobivati (npr. poškodba, staranje in posledično nižje zmogljivosti telesa). Ker ima tako močno motivacijo ima lahko tudi boljše strategije za organizacijo, disciplino, vztrajanje in premagovanje napora. Čeprav bi si mnogi športniki želeli njegovo motivacijo, ne smemo spregledati, da si športnik s takim pretiravanjem lahko zelo škodi (predvsem svojemu preostalemu življenju). Njegovo razmišljanje gre približno tako: »Hočem in bom.«, »Nikoli ni dovolj! Moram še!«, »Najboljši nikoli ne popustijo.«, »Šport – to sem jaz. Ne vem, kaj bi brez športa.«, »Če nisem v gibanju, se mi zmeša.«.

.
Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Tokrat ne bomo šli v smeri višanja in izboljševanja psiholoških lastnosti v športu. Glavne rešitve morajo biti bolj usmerjene v iskanje ravnotežja med športom in drugim življenjem. Pretiravanje v noben ekstrem ni dobro, zato naj rekreativni športnik razmisli:

a) bi morda z malo manj treninga, malo več počitka, naredil več zase in za bližnje

b) kaj v drugem življenju pa zaradi mojih ciljev v športu kdaj trpi, pa bi to lahko preprečil?

Potrebno je najti in se dobro zavedati tako prednosti kot pomanjkljivosti tega, da šport igra osrednjo vlogo v našem življenju. Mogoče rabimo dodaten izziv v službi, ki nas bo motiviral – tako bomo dobili zagon tudi izven športa. Samozavest je najbolj trdna, če jo podpira več močnih področij – najdite še kaj, v čem ste ali bi lahko bili dobri. Prav tako je včasih odklop od športa (ali pa vsaj zmanjšanje pritiska) ključni faktor, ki nas pripelje do boljšega počutja in boljših rezultatov. Tudi vrhunski športniki imajo proste dneve, regeneracijske treninge in kakšen teden čisto na off … za dobre dosežke je ravno tako kot trening pomemben tudi počitek.

.

Če ste se našli v tej fazi, vas moramo hkrati pohvaliti za železno motivacijo in pograjati za pretiravanje – ne pozabite, rekreacija je namenjena uživanju, dobremu počutju, premikanju lastnih meja, odklopu od službenega vsakdana … Trenirajte z glavo!

Naj bo vaša psihološka olimpijska norma: več mirnosti in zmernosti v rekreaciji ter iskanje zadovoljstva tudi izven rekreacije.