Month: April 2017

Je tek po asfaltu res bolj škodljiv kot po drugih podlagah?
Je zdravo teči bos?
»Trail running« ali tek po ravnem?

Tek po trdih podlagah kot je na primer asfalt, je seveda nekoliko bolj stresen za naše telo, kot če tečemo po gozdni poti. Na asfaltu je sila podlage enaka sili našega pritiska v podlago, na mehkejši podlagi pa je sila podlage manjša (podlaga se deformira, se nam vdre). Sila tartana na tekaških stezah je v določenem trenutku celo večja od sile našega pritiska, nas rahlo odbije, zato imajo nekateri ljudje z bolečimi Ahilovimi tetivami, pri teku na stadionih večje bolečine, kot pri teku po asfaltu.

.
Vendar je vse odvisno od tehnike teka. Tu mislim predvsem na mehkobo, način kako absorbiramo stik s podlago v prvi fazi opore. V kolikor je tehnika optimalna, nam tek po asfaltu ne bo delal večje škode. Vedno pa je potrebno postopno navajanje na spremembo podlage. Če smo vajeni teči le na stadionu, potem pa se začnemo na primer pripravljati na maraton, moramo dati našemu telesu čas, da se prilagodi na novo podlago. Začnemo s krajšimi razdaljami, v kolikor nimamo težav, razdaljo postopno povečujemo. Tudi ko asfalt zamenjamo za tek po gozdu, pride do večje aktivnosti mišic stabilizatorjev sklepov na nogah, pride do drugačnih obremenitev kot jih je naše telo vajeno in imamo lahko bolečine, kljub temu da smo šli na pogovorno boljšo podlago.
Torej, tek po asfaltu se odsvetuje le v primerih, ko človek sam opazi, da to njegovemu telesu ne ustreza. Najbolje je, da tečemo po različnih podlagah, v kolikor je to mogoče in nam telo to dopušča brez bolečin ali težav.

.

Bosi tek je lahko precej bolj škodljiv kot zdrav. Če se ga poslužujemo le občasno na zelo kratkih razdaljah (nekaj sto metrov) po travnati površini v tem ne vidim težav. Prav tako morda koristi pri učenju pravilne tehnike teka. Daljši teki brez obutve pa nimajo nobene prednosti, saj ljudje nismo več prilagojeni na take obremenitve. Seveda je se v daljšem obdobju (nekaj let) mogoče utrditi toliko, da človek preteče tudi daljše razdalje bos, vendar v zdravstvenem smislu ni nič pridobil, je le nekoliko finančno privarčeval pri obutvi.

.
Z »bare foot« obuvali se izognemo poškodbam kože podplata, vendar še vedno prihaja do prevelikih sil na stopalne kosti in pogosto pripelje do stresnih zlomov 5. stopalne kosti. Prednosti takega teka so zato precej manjše od tveganja, seveda pa se vsak človek odloča po svoji presoji.

.

V zadnjih letih se je med rekreativnimi tekači razširil tek po razgibanih hribovitih poteh, tako imenovani »trail running«, ki ima na naše telo določene prednosti in slabosti v primerjavi s tekom po ravnini.
Za tek v klanec moramo biti seveda najprej bolje kondicijsko pripravljeni, saj se frekvenca srčnega utripa in dihanja hitro dvigne blizu našega maksimuma. To ima pozitiven učinek na kardio-respiratorni sistem, lažje bomo potem zdržali višji tempo na ravninah, vendar pa s tekom v klanec ne bomo pridobivali na hitrosti teka po ravnini. Za pridobivanje hitrosti je seveda bolj primeren intervalni tek.

.
Iz fizioterapevtskega vidika, je prednost teka po razgibanem terenu predvsem v tem, da je vsak korak nekoliko drugačen in zato težje pride do preobremenitvenih poškodb, kakršne poznamo pri tekačih po ravnih terenih. Tam prihaja do stalnih obremenitev istih delov v mišicah in kitah, kar pri nepravilnem doziranju privede do sprememb v teh tkivih in posledično lahko do bolečin (npr. zadebelitev dela Ahilove tetive).

.
Druga prednost je večje delovanje mišic stabilizatorjev sklepov in tudi stabilizatorjev hrbtenice. S tem se na splošno izboljšuje naše ravnotežje.
Mišično delo je na takih terenih drugačno, v klanec premagujejo večje sile, iz klanca navzdol pa morajo delovati zaviralno, se aktivno raztegujejo (ekscentrične kontrakcije). Potrebno je postopno treniranje, da se mišice okrepijo in privadijo takega načina kontrakcij.

.
Največ poškodb nastane pri teku po klancu navzdol, zvini gležnjev in padci. Temu se lahko izognemo le z veliko treniranja v takih pogojih, izkušnjami in previdnostjo.

.
Druga večja težava so kolena. Pri teku navzdol največ dela opravijo sprednje stegenske mišice, zato prihaja do velikih pritiskov v patelo-femoralnem sklepu (sklep med pogačico in stegnenic). Če že obstaja obraba ali poškodba hrustanca v tem sklepu, se bo stanje lahko s tem poslabšalo, zato v takem primeru tek navzdol odsvetujemo. Tudi pri zdravih kolenih po določenem času takega načina teka lahko pride do obrabe, takrat je smiselno spremeniti aktivnost, saj za zdravljenje hrustanca za enkrat še nimamo uspešnega zdravljenja.

.
Zelo trpijo tudi obsklepna tkiva, predvsem pripenjališče sprednje stegenske mišice na pogačico in pogačična kita, ki poteka iz pogačice na golen. Ob pravočasni intervenciji so terapije uspešne, potem je potrebno izvajanje preventivnih vaj in postopno vračanje v tako aktivnost.

.
Ob nastopu težav je zato potreben posvet s specialistom, da se ugotovi kje je težava, zakaj je do nje prišlo in kako postopati naprej. Dlje kot vztrajamo pri aktivnosti kljub bolečinam, večje bodo spremembe tkiva (mehkega ali hrustančnega) in bolj vprašljiva bo rehabilitacija.

Najbolje za naše telo je, da se ukvarjamo z več različnimi aktivnostmi (tek, kolesarjenje, hoja, plavanje, igre z žogo,…), na različnih podlagah, aktivnost pa izbiramo glede na trenutno počutje. Tako telesa ne bomo prevečkrat silili v obremenitve, pri katerih nas opozarja, da mu ne ustrezajo, ali da jih je bilo v zadnjem obdobju preveč.

Vsi rekreativni športniki so se v začetkih ukvarjanja s športom zelo verjetno znašli v prvi fazi, ko so se spraševali »kako naj začnem?«. Pri nekaterih je bila ta faza zelo kratka in so hitro zagrizli v redno vadbo, drugi pa se še vedno sprašujejo »zakaj sploh bi?«.

Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Anita je študentka pravne fakultete. V otroštvu je nekaj časa hodila na telovadbo, a je zaradi pomanjkanja časa in volje odnehala. V času študija je, ker je bilo obvezno, nekaj časa obiskovala fitnes, a le toliko kot je bilo potrebno. Ves čas je bila pridna dijakinja in študentka, svoje obveznosti je redno opravljala. Sedaj je v 4. letniku študija, opravlja prakso, se uči za izpite. V preostalem času se druži s prijatelji, sicer pa je zelo zaposlena in njen dan je poln že brez rekreacije. Tudi njene najboljše prijateljice nimajo redne rekreacije.

Vidimo, da pri Aniti rekreacija ni del njenega vsakdana, tudi brez nje se počuti čisto dobro. Nima želje, motivacije, ne interesa, da bi sploh začela. Hkrati ima dovolj drugih aktivnosti, v katerih uživa. Drugi ji morda občasno govorijo, da bi bilo dobro, da bi morala … a je to ne prepriča. Nima niti takšne družbe ali prijateljic, ki bi jo potegnile v rekreacijo. V tej fazi si Anita in drugi rekreativni športniki pogosto postavljajo vprašanja: Zakaj bi se sploh rekreiral? Kako naj se prvič spravim v rekreacijo, kako in kje pa sploh naj začnem … sam, v skupini, fitnesu, s trenerjem? Kaj si bodo drugi mislili? Kaj če se poškodujem, kaj če bom utrujen, kaj če ne bom zmogel …? Kaj pa če ne bom imel časa za ostale hobije, prijatelje, obveznosti?

Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: njegove fizične lastnosti so nizke ali nič posebnega, motivacije za rekreacijo ni, samozavest v športu pa je nizka. Njegov vzorec vedenja je, da sploh ne začne z rekreacijo, morda o tem niti ne razmišlja, saj nima nobene želje po vadbi. Zelo pomembno je, da razumemo zakaj ne – ljudje namreč počnemo tisto, v čemer uživamo, nam je prijetno in dobimo od tega določene koristi. Hkrati ne počnemo radi tistih stvari, v katerih ne uživamo, trpimo in vidimo samo slabosti. Ta rekreativni športnik torej v športu ne dobiva (ali pa jih ne vidi) nobenih koristi, zaradi nenavajenosti ali tudi slabših fizičnih sposobnosti pa šport dojema kot kazen. Če je na drugih področjih uspešen, zadovoljen, jih ima rad (služba, študij, družina, drugi hobiji) potem je še toliko bolj razumljivo, da se ne odloči za šport. Ker te situacije ne dojema kot problem, nima niti potrebe, da bi karkoli aktivno naredil v tej smeri (npr. se ne spodbuja, si ne organizira rekreacije kot del dneva).

Kam bi pa bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Na začetku ga je treba zunanje motivirati, tako da ga privabimo, povabimo v rekreacijo – to vabilo mora biti dovolj vabljivo in prepričljivo, da bo zares začel (npr. projekt kot je OI norma, dovolj vztrajne prijateljice). Pogosto pomaga tudi soočanje s problemom in odkrit pogovor o tem, zakaj je smiselno ukvarjanje s športom. Večkrat so zdravniki tisti, ki glede na slabše zdravstveno stanje priporočajo več vadbe in s tem sprožijo razmišljanje ter pogosto tudi zavestno odločitev za šport. Kot smo videli, je osnova motivacije v tem, da imamo motiv, ki nas vleče ali potiska proti cilju. Pomembno je, da ta rekreativni športnik najde vsaj kakšen motiv znotraj športa (npr. zdravje, boljše počutje, bolj fit telo, druženje s prijatelji). Predvsem pa, da zdrži začetno obdobje, ko bo verjetno v športu dobival samo »kazni« (npr. napor, boleče mišice, utrujenost, posledično nižja samozavest in želja po obupovanju). Po tem obdobju bo potrebno vedno manj zunanje motivacije, saj bo končno začutil tudi ugodje v športu in začel razvijati notranjo motivacijo. Dobro je, da ne pozabi na samonagrajevanje – npr. da se pohvali za vsako izvedeno vadbo. Tudi okolica naj ga poskuša čim bolj podpirati, ne bo pa odveč, če se udeleži kakšnih skupinskih vodenih vadb, da osvoji pravilno tehniko teka, spozna nove prijatelje … tako bo lažje premagoval napor kot če bi tekel sam.

Če se najdete v tej fazi, potem si zaslužite veliko pohvalo! Če ste se odločili za sodelovanje v projektu Moja olimpijska norma in zdaj celo berete ta članek, potem ste z eno nogo že v naslednji fazi! Bravo! Ne obremenjujte se s postavljeno normo, naj bo vaš cilj predvsem to, da začnete počasi uživati v gibanju. Postavite si psihološko olimpijsko normo: izpostaviti reden ritem vadbe in premagovati težave na tej poti.

Po začetni fazi, ko samo razmišljamo o začetku ali nato tudi začnemo z bolj redno telesno vadbo, pa kaj hitro prispemo do naslednje faze, kjer je glavno vprašanje »kako naj vztrajam?«. Čeprav smo vadbo že nekako vključili v svojo rutino, pa se nam vedno znova dogaja, da odnehujemo in mislimo »ne da se mi več«.

Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Tina je 35-letna učiteljica, s prijateljicami obiskuje nov fitnes center in občasno teče. Ko teče, poskrbi, da je urejena in barvno usklajena. Največ motivacije ima, ko si kupi nove pajkice ali tekaško majčko. Med tekom ne čuti posebnega užitka – težko ji je, noge jo pečejo, vse jo boli. Vseeno nekaj časa vztraja, a ko vidi, da je vedno isto, odneha. Po nekem času jo spet premamijo prijateljice, nove pajkice/superge/majčka/tek za ženske in spet začne. Pa po kratkem času spet odneha itd.

Vidimo, da je Tina že večkrat začela, pa potem relativno hitro odnehala. Čeprav ve, da bi morala, se včasih težko pripravi, saj ji je med tekom težko in v tem ne najde veselja ali smisla. Lažje ji je, če jo spodbujajo drugi, če si sama kupi kaj novega, če se vključi v kakšno novo skupino, gre v nov fitnes … V tej fazi si Tina in drugi rekreativni športniki pogosto postavljajo vprašanja:

Kako vztrajati, (se) premagovati, ko mi je težko, naporno? Kako naj se motiviram, kako se gnati naprej? Zakaj vedno odneham? Zakaj me nič ne potegne? Kako naj se prisilim, če pa nimam volje, užitka? Kako lahko drugi v tem uživajo?

Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so dovolj dobre ali pa nič posebnega, samozavest v športu je ponavadi nizka, motivacija za šport je večinoma šibka (le občasno močna, a kratkotrajna in zunanja), glavne emocije pa so strah (pred bolečino, utrujenostjo, naporom), nezadovoljstvo, odpor, odsotnost užitka. Njegov vzorec vedenja je, da začne, odneha, se dolgo pripravlja, začne in spet odneha itd. Tako kot pri prejšnji fazi začenjanja, tudi tukaj pri odnehovanju pomembno vlogo igra motivacija. Motivacija je namreč gonilna sila našega vedenja in ljudje namreč počnemo tisto, v čemer uživamo in dobimo od tega določene koristi. Hkrati seveda ne počnemo radi tistih stvari, v katerih ne uživamo, trpimo in vidimo samo slabosti.

Osnovna delitev motivacije pravi, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Zunanja je tista, ki pride iz okolice, npr. nova oprema, tek za ženske, vabilo prijateljic. Notranja pa izhaja iz nas, naših želja, motivov, npr. želja po lastnem napredku, užitek. Nobena ni ne slaba, ne dobra, a pomembno je razumeti, da je zunanja kratkotrajna (izgine takoj, ko zunanjega motiva več ni – majčka ni več tako lepa, prijateljice nas ne vabijo več). Športnik v tej fazi je torej zelo zunanje motiviran, hkrati pa sam ne prepozna dobrih notranjih motivatorjev, saj v športu doživlja več negativnega (napor, bolečine, neuspešnost, ocenjevanje drugih, čakanje na užitek, ki kar ne pride …) kot pozitivnega. Še težje je ponovno začeti, če izven športa dobiva veliko pozitivnega, npr. je uspešen v službi, uživa pri svojem delu in z družino, s prijatelji, v drugih hobijih. Pomembno je omeniti tudi to, da ima pogosto prešibke strategije soočanja z naporom in bolečino, hkrati pa težko kontrolira svoje negativne misli (npr. »ne zmorem!«, »kaj mi je tega treba?«, »to je brez veze, »ne da se mi«, »raje bi …«) in čustva razočaranja, obupa, strahu.

Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Ni narobe, če smo na začetku zunanje motivirani, ampak postopoma je potrebno graditi tudi notranjo motivacijo. Samo tako bomo lahko vztrajali v aktivnosti, tudi ko nam bo težko in ko nas okolica ne bo več motivirala. Začetno obdobje je tudi tukaj najtežje, saj moramo sprejeti, da užitka še ne bomo čutili – kljub temu je potrebno vztrajati, saj bomo le tako uspeli videti tudi prijetnosti v športu. Stalno se je potrebno pohvaliti in opaziti majhen napredek. Po vsaki vadbi si lahko zapišemo kaj smo zmogli, kaj dobrega se je zgodilo, kje smo se za malenkost izboljšali. Tako hkrati gradimo tudi svojo samozavest, saj se bolje zavedamo, da napredujemo. Nasprotno je samozavest, ki je zgrajena na novi majčki ali usklajeni kombinaciji, zelo kratkotrajna. Dobro je, da se rekreativni športniki v tej fazi naučijo čim boljših psiholoških strategij za premagovanje napora ter kontroliranje svojih misli in čustev.

Najpogostejše strategije za premagovanje napora so: usmerjanje koncentracije na dihanje ali na pravilno tehniko, spodbujanje, dajanje navodil, preusmerjanje koncentracije s štetjem korakov, postavljanjem vmesnih ciljev ob poti – »samo še do naslednjega drevesa« … Tudi svoje negativne misli je potrebno čim bolj ustavljati in jih preusmerjati na koristne, npr. »saj zmoreš, daj še malo«, »samo vztrajaj«.

Če se najdete v tej fazi, se ne obremenjujte s postavljeno normo, ampak se bolj osredotočite na razvijanje notranje motivacije. Norma je zunanja motivacija, ki vas lahko motivira, a dodajte še svojo željo po napredku in užitku. Če se boste preveč koncentrirali na končni rezultat, se vam bo med naporom, bolečino in čakanjem na užitek samo še bolj zdelo, da se od njega oddaljujete.

Postavite si psihološko olimpijsko normo: vztrajati v aktivnosti do junija in še naprej ter najti znotraj športa tudi prijetnosti.

Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez tudi letos nadaljuje s projektom Moja olimpijska norma, ki spodbuja k gibanju in rekreaciji vseh ciljnih skupin, tako mladih kot starejših, rekreativnih in malo bolj profesionalnih športnih navdušencev.

Prvi izmed dogodkov Moje olimpijske norme v Postojni je razveselil prvih pet članov ekipe Coca-Cola, ki so prejeli brezplačno startnino za Nočno 10ko, najbolj atraktivno nočno tekaško preizkušnjo v Sloveniji.

.
The Coca-Cola Company, sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije in družba, ki na globalni ravni ohranja najdaljši neprekinjen odnos z olimpijskim gibanjem na svetu, je udeležence Moje olimpijske norme na vsakem izmed dogodkov osvežila s pijačami, glavni sponzor OKS-ZŠZ banka SKB pa je poskrbela, da udeleženci niso bili lačni, saj je za vsak dogodek priskrbela prigrizke in sadje.

.

Naslednji dan se je Moja olimpijska norma iz Postojne preselila v gorenjsko prestolnico, kjer so se udeleženci v Kranju lahko sami prepričali, kaj je večji izziv: Cooperjevih 2,400m ali olimpijski izziv z Žanom Koširjem, najuspešnejšim slovenskim deskarjem na snegu. V obeh preizkušnjah so se odlično odrezali. Ni čudno, saj so jih spodbujali kar štirje vrhunski športniki, ob Žanu Koširju tudi vrhunska atletinja Maruša Mišmaš ter olimpijca Petra Robnik in Rožle Prezelj.

.
Peter, 38 let: ”Meni je zelo všeč. Lepo je pripravljeno. Prvič sem tekel na tej razdalji, zato sem tudi prišel, da vidim kako je, kako hitro pretečem tako razdaljo. In seveda, da mi povejo kaj delam narobe. In so mi.”

.

Iz Kranja smo se preselili v Celje, kjer so tekači normo lovili v družbi olimpijke, atletinje Tine Šutej in prvi vikend dogodkov je bil za nami. Nadaljevali smo že v petek, kjer smo se družili na atletskem stadionu v Velenju. Poleg ravnotežnostnih izzivov, nagrad, osvežilnih pijač in prigrizkov, so se udeleženci lahko preizkusili tudi v plezanju na plezalni steni, kjer jih je vzpodbujala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju, mlada športnica Janja Garnbret. Janja je v družbi mladega in uspešnega deskarja na snegu, Tima Kevina Ravnjaka, vzpodbujala tekače in tekačice, ki so se podali v boj za svoje olimpijske norme.

.
Jure, 44 let: ”Projekt je odličen, ker lahko treniram pod strokovnim vodstvom. Hkrati se tudi stestiram, saj me v službi preverjajo, kako dobro sem telesno pripravljen. Zdaj vidim, kje sem in še lahko napredujem.”

Na deževno soboto smo nadaljevali z dogodkom v Novem mestu, kjer tudi slabo vreme ni vplivalo na udeležbo in dobro voljo vseh sodelujočih, katere je še dodatno razveselil nekdanji zelo uspešni košarkar, Matjaž Smodiš. Sponzor OKS-ZŠZ Alpsko mleko je poskrbel tudi za najmlajše udeležence, ki so se na dogodkih lahko okrepčali s slastnim čokoladnim ali navadnim mlekom.

.
Julian 5 let, najmlajši udeleženec #mojanorma: ”Bilo je kar težko. Hitro sem začel, zato ga nisem premagal. Ampak bom še poskusil.”

.

Na velikonočno nedeljo smo bili v Kopru, kjer nas je navsezgodaj zjutraj pozdravilo lepo vreme, ki je kar klicalo k gibanju in rekreaciji med prazniki. Dogodek je s svojo dobro voljo in energičnostjo še dodatno popestril večkratni olimpijec in naš najboljši namiznoteniški igralec Bojan Tokič, ki je z nasmeškom na obrazu ugotavljal, da mu ravnotežnostni izziv ne leži tako dobro kot vihtenje loparja. Podarili smo še zadnje štartnine za Nočno 10ko ter tako zaključili z dogodki #mojanorma.

.

In sedaj? Čas je za trening in pripravo na finalni dogodek, ki bo na Kodeljevem v Ljubljani, v nedeljo 18.junija! V primeru, da ste zamudili vse dogodke, a bi vseeno želeli biti del olimpijske dogodivščine se lahko, vse do 30.aprila, testirate tudi z aplikacijo Team Slovenia, in se na finalu v Ljubljani prav tako potegujete za lepe nagrade. Na vaših mobilnih telefonih si prenesite mobilno aplikacijo Team Slovenia (IOS/ Android) in odtecite Cooperjev test z aplikacijo kar sami, nato pa se srečamo na finalu #mojanorma v Ljubljani!

.

Vas zanimajo vtisi letošnjih udeležencev? V videoposnetkih si lahko ogledate reportažo s prvega ter drugega vikenda letošnjih dogodkov Moja olimpijska norma.

Naj tečem, če me boli hrbet?
Naj tečem, če imam/sem imel diskus hernjio?
Me lahko boli hrbet zaradi napačne tehnike teka?

To je nekaj najpogostejših vprašanj s katerimi se fizioterapevti srečujemo pri pacientih, ki radi tečejo. Pa pojdimo po vrsti.
Tako kot pri vseh težavah človeškega gibalnega sistema, je najprej potrebna natančen pregled in diagnoza, kaj v hrbtu povzroča težave, saj bodo potem odgovori na zgornja vprašanja drugačni.

.
Prvo in najbolj enostavno pravilo je, da poslušamo svoje telo! Opazujemo, kaj se dogaja z bolečino v hrbtu, ko tečemo:
– Pojavi se bolečina (v mirovanju je ni bilo)
– Bolečina je večja kot v mirovanju
– Bolečina se stopnjuje med tekom ali pa je z vsakim tekom slabše
– Po teku je stanje precej slabše
– Bolečina prevelika, takoj ko poskusim teči

.
Pri takih izidih s tekom ne nadaljujemo, poiščemo strokovno pomoč ali pa najprej naredimo krajšo pavzo (14 dni) in ponovno poskušamo teči in primerjamo z občutki pred pavzo. Če se je stanje izboljšalo, postopno povečujemo obremenitev do željene intenzitete teka.

.
– Med tekom ni bolečine v hrbtu
– Med tekom in po teku je stanje boljše kot v mirovanju
– Na začetku rahlo boli, med tekom se umiri in po teku ni poslabšanja
– Tek stanja ne poslabša

.
Pri takih izidih lahko tečemo, v kolikor so bolečine majhne in trajajo šele nekaj dni do nekaj tednov, prekinemo s tekom ali zmanjšamo intenziteto. Pri dlje trajajočih bolečinah, tudi če niso hude, je potreben posvet s strokovnjakom, da si dolgoročno ne delamo nepopravljive škode.

.
Do nepopravljive škode pride na sklepih med vretenci, tako imenovanih fasetnih sklepih. Tam pride lahko do obrabe, podobno kot naprimer do obrabe kolena. Vendar se to ne zgodi čez noč, prihajati mora do preobremenitve dalj časa, ob tem nas na to opozarja bolečina, zato je ne smemo ignorirati.

.
Najpogostejši razlog, da do teh preobremenitev prihaja, je znižanje debeline medvretenčnih ploščic, kar povzroči večjo kompresijo v fasetnih sklepih. Diski se lahko znižajo zaradi stalnega fizičnega napora (fizično delo, vrhunski šport), zaradi sedečega dela, hernije ali pa zaradi starosti diski počasi dehidrirajo.

.
Drugi pogost vzrok za obrabo fasetnih sklepov je razlika v dolžini nog! Če je ta večja od 1,5 cm, prihaja do preobremenitve v hrbtenici na strani daljše noge. Ta je lahko prirojena ali pridobljena zaradi različnih poškodb ali bolezni kosti ali sklepov. V kolikor gre za dejansko izmerjeno razliko v dolžini nog za več kot 1,5 cm, se priporoča vložek v čevelj krajše noge.

.
Večkrat pride do navidezne razlike v dolžini nog zaradi zamika sklepa med medenico in križnico. To mora ugotoviti in z meritvami potrditi strokovnjak, rešitev pa je ustrezna fizioterapija.

Diskus hernije se med seboj razlikujejo glede na način poškodbe diska, velikost in smer. V vsakem primeru je potreben posvet s strokovnjakom, ustrezna terapija ali operacija in rehabilitacija. Po operaciji s tekom pričnemo, ko nam to dovoli kirurg, v vseh primerih pa se držimo prvega osnovnega pravila, opisanega zgoraj.

Tehnika teka seveda lahko vpliva na bolečino v križu, vendar je močno povezana s predhodnimi težavami hrbta. Zelo težko ima človek tako napačno tehniko teka, da bi s tem okvaril ZDRAVO hrbtenico. V kolikor pa obstaja katera od zgoraj opisanih patologij (diski, sklepi, zamiki), potem je potrebna analiza in korekcija tehnike, ter prilagajanje obremenitve glede na stanje.

.
Tek preveč po petah seveda ni priporočljiv, potrebna je postopna korekcija, vendar ima v praksi veliko več tekačev težave, ko se preveč trudijo teči po prstih. Takrat pride do preobremenitve mečnih mišic, Ahilove tetive ter njenega narastišča na petnico. Pravilna tehnika je dolgoročno bolj varna in omogoča napredek, vendar mora biti spreminjanje in prilagajanje na drugačno tehniko, kot smo je sicer vajeni, dolgotrajen in nadzorovan proces.

Tek je ena izmed najbolj obremenjujočih vrst rekreacije za naše telo. Ko so naše težave, npr. s hrbtenico, take, da je tek odsvetovan ali onemogočen, nam ostane še veliko drugačnih, manj obremenjujočih načinov rekreacije, npr. plavanje, kolesarjenje, hoja (tudi v hribe), tek na smučeh … Torej ob težavah ne obupajte nad aktivnim življenjem, poiščite nov način rekreacije, ki vam bo izboljšal splošno zdravje in počutje, morda pa celo izboljšal prvotno težavo.

Več o podlagi in terenu po katerem tečemo, pa v naslednjem prispevku.

»Čutim tvoj utrip, delim tvojo željo… Doživi svojo olimpijsko izkušnjo in doseži svojo olimpijsko normo. Pridi in si dokaži da zmoreš!«

Olimpijska izkušnja čaka na vas
Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v olimpijskem letu 2016 izpeljal projekt Moja olimpijska norma, s katerim je želel vzpodbuditi slovenski narod h gibalni aktivnosti in rekreaciji v prostem času. Vsem udeležencem projekta smo omogočili, da so doživeli pravo olimpijsko izkušnjo, za glavno nagrado pa podarili pot v Rio in ogled poletnih olimpijskih iger.

Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez kot krovna športna organizacija v Sloveniji je odgovorna za razvoj športa, tako vrhunskega kot tudi športa za vse. Njeno poslanstvo temelji na predpostavki, da je šport pomemben element kakovosti življenja v vseh njegovih oblikah in okoljih. In prav to smo želeli doseči s projektom Moja olimpijska norma, ki smo ga organizirali tudi letos.

.

Strokovnjaki z različnih področjih čakajo na vas ter vas pričakujejo z vprašanji. Vas muči prehrana, morda psihična pripravljenost? Vse to in še več izveste na naših spletnih straneh.
Poleg številnih nagrad vas na dogodkih pričakujejo tudi naši olimpijci, s katerimi se boste lahko pomerili v olimpijskem športnem izzivu. Vas zanima, kakšen način teka imate? Za vas smo pripravili tudi video analizo, s katero boste lahko izboljšali svoj slog teka in telesno pripravljenost. In glavna nagrada? Ogled zimskih olimpijskih iger prihodnje leto v Pjongčangu!

.

Ste pripravljeni na olimpijsko izkušnjo, a ste zamudili vse dogodke? Brez težav, testirate se lahko tudi sami! Kako? Čisto preprosto. Na vaših mobilnih telefonih si prenesite mobilno aplikacijo Team Slovenia (IOS/ Android) in odtecite Cooperjev test z aplikacijo kar sami, nato pa se vidimo 18.junija na finalnem dogodku v Ljubljani.

.
Kaj še čakate? Le hitro, olimpijska izkušnja čaka na vas!