Začeli smo z redno vadbo, premagali smo sami sebe in še vedno vztrajamo, a kaj kmalu trčimo v naslednjo fazo. Zdaj, ko smo končno sprejeli vadbo kot nekaj dobrega, hočemo izkoristiti čas in včasih delamo po principu »zdaj pa na polno«. Glavno vprašanje v tej fazi je »kako postopno napredovati?«.
Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Dejan je star 45 let, včasih uspešen športnik, danes pa ima za šport manj časa. Ko si ga vzame, pogosto ne prilagodi količine in tempa trenutni pripravljenosti in letom. Verjame, da to še ima v nogah in v glavi ter pogosto pretirava. Življenjski tempo mu nato prepreči, da bi v takem tempu tudi nadaljeval. Potem spet nekaj dni ali celo tednov ne najde časa ali/in volje. Zatem ga nekaj predrami, ima končno čas, pride vikend in gre spet na polno. Ko pride iz takega treninga, se počuti kot včasih – čisto utrujen, a zadovoljen. Žal ga pogosto ustavljajo tudi poškodbe.
Vidimo, da ima Dejan rad šport in da je v njem užival že prej. Vseeno pa ima preveč dela in obveznosti, da bi lahko izpostavil redno in mirno rutino rekreacije. Zato se občasno, ko ima končno čas in uskladi ostale obveznosti, rekreira na polno, a potem spet nič. Hkrati si vedno težje prizna, da njegovo telo ne zmore več vsega, kar je zmoglo v mlajših letih, posledično pa se večkrat sooča tudi s kakšnimi poškodbami. Takim rekreativnim športnikom včasih pravimo tudi samouničevalci. V tej fazi si Dejan in drugi rekreativni športniki pogosto postavljajo vprašanja:
Zakaj več ne zdržim toliko kot sem včasih? Kako naj končno uskladim službo, družino in šport? Zakaj me vse boli, zakaj imam vedno neko poškodbo? Kako bi se bolj redno rekreiral?
Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so večinoma dobre, mogoče tudi nagnjene k poškodbam, motivacija za rekreacijo je močna in večinoma notranja, samozavest v rekreaciji je nihajoča od zelo visoke do zelo nizke (odvisno ali se rekreira ali ne, ali je poškodovan ali ne), glavne emocije pa nihajo od evforije in zagnanosti do jeze in razočaranja. Njegov vzorec vedenja je, da niha od rekreacije na polno, veliko in intenzivno do nič ali zelo malo rekreacije. Za razliko od prejšnjih dveh faz (kako začeti in kako vztrajati) pa tukaj motivacija nima glavne vloge. V bistvu je motivacija tukaj lahko zelo močna in celo notranja, kar delno pojasnjuje, zakaj se lahko tak rekreativni športnik vedno pripravi do maksimuma – v tem uživa, doživlja zadovoljstvo, se spomni starih let. Hkrati napora in bolečine ne dojema kot nekaj negativnega, ampak mu to le daje pozitiven občutek, da je naredil nekaj zase, da je spet kot nekoč.
Pojavlja se vprašanje, zakaj se pa potem ne loti rekreacije večkrat, če mu je tako prijetna? Zato, ker ponavadi tudi zunaj rekreacije dobiva veliko pozitivnega, npr. je uspešen v službi, uživa pri svojem delu in z družino, s prijatelji, v drugih hobijih ali je pa enostavno preveč zaposlen in zares ne najde prostega časa za bolj redno rekreacijo.
Vzrok za ohranjanje »samouničevalnega« vedenja je, da ima veliko dobrih strategij za premagovanje napora in bolečine ter slabše strategije za usklajevanje časa, organizacijo življenja, preventivo in na splošno za zmernost v življenju. Njegovo razmišljanje gre v smeri: »Na polno ali nič!«, »To sem včasih lahko … zato bom tudi zdaj!«, »Zdaj pa gas, na polno, brez šparanja … saj zmorem, znam, sem že!«, »Moram izkoristiti, zdaj mam čas«, »Letos, tokrat, zdaj bom pa zdržal …«.
Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Začetne rešitve bi bile usmerjene v organizacijo življenja – usklajevanje urnika, prilagajanje službenih, družinskih in drugih obveznosti, postopno vključevanje rekreacije v stalen tedenski termin. Potrebno bi bilo prevetriti vse njegove obveznosti, npr. ali je res potrebno, da vsak dan ostajam v službi še dve dodatni uri, ali lahko vmesni čas bolje izkoristim, ali sem tam dejansko učinkovit …
Naučiti ga je potrebno organizacijskih strategij za delo in za organizacijo sebe, npr. poenostavljanje stvari, manj kompliciranja, manj perfekcionizma, bolj sistematično delo, načrtovanje … Cilj v ozadju je tudi, da se umiri njegov tempo življenja in da postaja malo bolj zmeren v razmišljanju in vedenju. Seveda si zasluži pohvalo, da je motiviran za šport in da ima dobre strategije za premagovanje napora, ampak hkrati naj razume, da mirnost in zmernost prinašata še več zadovoljstva pri vadbi in seveda tudi izven športa. Dobro bi bilo, da se trudi sprijazniti z omejitvami telesa in da poskusi narediti na tem področju kar se maksimalno da (npr. ogrevanje pred vadbo, umirjanje med vadbo, raztezanje po vadbi, počitek, masaža, skratka preventivno zmanjševanje verjetnosti poškodb zaradi preobremenitve).
Tudi v tej fazi naj doseganje norme ne bo edini cilj, ker lahko vodi do še večjega pretiravanja.
Osredotočite se nase, na zmernost, konstantnost in postopni napredek. Glejte na svojo rekreacijo kot na dolgoročni projekt in počasi gradite svoj napredek. Postavite si psihološko olimpijsko normo: organizirati samega sebe, biti bolj reden in zmeren v svoji rekreaciji in junija priti nazaj zdrav in brez poškodb.