Kako vztrajati?

 

AVTOR ČLANKA: mag. Aleš Vičič z ekipo
Po začetni fazi, ko samo razmišljamo o začetku ali nato tudi začnemo z bolj redno telesno vadbo, pa kaj hitro prispemo do naslednje faze, kjer je glavno vprašanje »kako naj vztrajam?«. Čeprav smo vadbo že nekako vključili v svojo rutino, pa se nam vedno znova dogaja, da odnehujemo in mislimo »ne da se mi več«.

Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Tina je 35-letna učiteljica, s prijateljicami obiskuje nov fitnes center in občasno teče. Ko teče, poskrbi, da je urejena in barvno usklajena. Največ motivacije ima, ko si kupi nove pajkice ali tekaško majčko. Med tekom ne čuti posebnega užitka – težko ji je, noge jo pečejo, vse jo boli. Vseeno nekaj časa vztraja, a ko vidi, da je vedno isto, odneha. Po nekem času jo spet premamijo prijateljice, nove pajkice/superge/majčka/tek za ženske in spet začne. Pa po kratkem času spet odneha itd.

Vidimo, da je Tina že večkrat začela, pa potem relativno hitro odnehala. Čeprav ve, da bi morala, se včasih težko pripravi, saj ji je med tekom težko in v tem ne najde veselja ali smisla. Lažje ji je, če jo spodbujajo drugi, če si sama kupi kaj novega, če se vključi v kakšno novo skupino, gre v nov fitnes … V tej fazi si Tina in drugi rekreativni športniki pogosto postavljajo vprašanja:

Kako vztrajati, (se) premagovati, ko mi je težko, naporno? Kako naj se motiviram, kako se gnati naprej? Zakaj vedno odneham? Zakaj me nič ne potegne? Kako naj se prisilim, če pa nimam volje, užitka? Kako lahko drugi v tem uživajo?

Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so dovolj dobre ali pa nič posebnega, samozavest v športu je ponavadi nizka, motivacija za šport je večinoma šibka (le občasno močna, a kratkotrajna in zunanja), glavne emocije pa so strah (pred bolečino, utrujenostjo, naporom), nezadovoljstvo, odpor, odsotnost užitka. Njegov vzorec vedenja je, da začne, odneha, se dolgo pripravlja, začne in spet odneha itd. Tako kot pri prejšnji fazi začenjanja, tudi tukaj pri odnehovanju pomembno vlogo igra motivacija. Motivacija je namreč gonilna sila našega vedenja in ljudje namreč počnemo tisto, v čemer uživamo in dobimo od tega določene koristi. Hkrati seveda ne počnemo radi tistih stvari, v katerih ne uživamo, trpimo in vidimo samo slabosti.

Osnovna delitev motivacije pravi, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Zunanja je tista, ki pride iz okolice, npr. nova oprema, tek za ženske, vabilo prijateljic. Notranja pa izhaja iz nas, naših želja, motivov, npr. želja po lastnem napredku, užitek. Nobena ni ne slaba, ne dobra, a pomembno je razumeti, da je zunanja kratkotrajna (izgine takoj, ko zunanjega motiva več ni – majčka ni več tako lepa, prijateljice nas ne vabijo več). Športnik v tej fazi je torej zelo zunanje motiviran, hkrati pa sam ne prepozna dobrih notranjih motivatorjev, saj v športu doživlja več negativnega (napor, bolečine, neuspešnost, ocenjevanje drugih, čakanje na užitek, ki kar ne pride …) kot pozitivnega. Še težje je ponovno začeti, če izven športa dobiva veliko pozitivnega, npr. je uspešen v službi, uživa pri svojem delu in z družino, s prijatelji, v drugih hobijih. Pomembno je omeniti tudi to, da ima pogosto prešibke strategije soočanja z naporom in bolečino, hkrati pa težko kontrolira svoje negativne misli (npr. »ne zmorem!«, »kaj mi je tega treba?«, »to je brez veze, »ne da se mi«, »raje bi …«) in čustva razočaranja, obupa, strahu.

Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Ni narobe, če smo na začetku zunanje motivirani, ampak postopoma je potrebno graditi tudi notranjo motivacijo. Samo tako bomo lahko vztrajali v aktivnosti, tudi ko nam bo težko in ko nas okolica ne bo več motivirala. Začetno obdobje je tudi tukaj najtežje, saj moramo sprejeti, da užitka še ne bomo čutili – kljub temu je potrebno vztrajati, saj bomo le tako uspeli videti tudi prijetnosti v športu. Stalno se je potrebno pohvaliti in opaziti majhen napredek. Po vsaki vadbi si lahko zapišemo kaj smo zmogli, kaj dobrega se je zgodilo, kje smo se za malenkost izboljšali. Tako hkrati gradimo tudi svojo samozavest, saj se bolje zavedamo, da napredujemo. Nasprotno je samozavest, ki je zgrajena na novi majčki ali usklajeni kombinaciji, zelo kratkotrajna. Dobro je, da se rekreativni športniki v tej fazi naučijo čim boljših psiholoških strategij za premagovanje napora ter kontroliranje svojih misli in čustev.

Najpogostejše strategije za premagovanje napora so: usmerjanje koncentracije na dihanje ali na pravilno tehniko, spodbujanje, dajanje navodil, preusmerjanje koncentracije s štetjem korakov, postavljanjem vmesnih ciljev ob poti – »samo še do naslednjega drevesa« … Tudi svoje negativne misli je potrebno čim bolj ustavljati in jih preusmerjati na koristne, npr. »saj zmoreš, daj še malo«, »samo vztrajaj«.

Če se najdete v tej fazi, se ne obremenjujte s postavljeno normo, ampak se bolj osredotočite na razvijanje notranje motivacije. Norma je zunanja motivacija, ki vas lahko motivira, a dodajte še svojo željo po napredku in užitku. Če se boste preveč koncentrirali na končni rezultat, se vam bo med naporom, bolečino in čakanjem na užitek samo še bolj zdelo, da se od njega oddaljujete.

Postavite si psihološko olimpijsko normo: vztrajati v aktivnosti do junija in še naprej ter najti znotraj športa tudi prijetnosti.