Velikokrat se posameznik odloči, da bo vadil za dravje in hkrati tudi »shujšal«. Ta odločitev spada med najpogostejše razloge, zakaj se nekdo odloči za rekreacijo. Na primer tek. Redkeje se posameznik dvigne iz kavča samo za to, da bo hitrejši. Večina si jih želi bolj vitko in izklesano telo.
Vsi razlogi da se spravimo v aktivnost so pravzaprav dobri, v primeru da ima posameznik preveč maščobne mase, tudi uvodni, vendar se je ob tem potrebno zavedati tudi pasti takšnega pristopa. Sicer pričakovane koristi za zdravje ni.
Osnovna napaka
V želji po manjšem obsegu pasu se nato zaženejo v vadbo in da bi »izgubili maščobo ter pridobili mišice« in takoj začnejo uživati manj (premalo) hrane. Ali pa nasedejo na kakšno dieto. Najpogostejša napaka, ki jo v želji, da bi znižali vrednost telesnega maščevja športniki storijo, je zmanjšanje celodnevnega vnosa energije. Neupoštevanje osnovnih priporočil športne prehrane in nekritično zmanjšanje vnosa energije, kadar želi športnik zmanjšati telesno maščevje, je pogosto razlog za slabo vadbo, poškodbe in razočaranje ob »neuspehu«. Škoda, ki je narejena pa veliko več kot neupeh kar se tiče linije in »lepote«, posameznik na ta način izgubi življensko priložnost da mu bo telesna vadba izboljšala zdravje in kvaliteto življenja. Posledično bi tako odpadel tudi kakšen kilogram. A to ni vedno bistveno. Fit in majčkeno okrogel je še vedno bolje , kot da smo suhi na račun neuravnotežene prehrane in njene zamenjave z uživanjem prehranskih dopolnil in drugih industrijskih prehranskih izdelkov.
Kaj je pomembno, ko se lotimo vadbe?
Ključno je, da se vadbe navadimo in si z njo izboljšamo zdravje in življenje. Zato potrebujemo energijo.
Osnovna strategije kako uravnavnate energijski vnos in energijsko bilanco (in se jo nato naučite smiselno prilagajati) temelji na konceptu bilance.
Bilanco vnosa za posamezna hranila (ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe) ocenjujemo individualno in ločeno, saj le tako lahko vplivamo na njihov delež v telesu. Pri načrtovanju in ocenjevanju ustreznosti prehrane tako ločeno obravnavamo komponente posameznikove telesne sestave: mišično maso (beljakovine), zaloge glikogena – mišično gorivo (ogljikovi hidrati), vodne mase in zaloge maščob. Vse to sicer zveni komplicirano, a praksi za nekoga, ki se loteva rekreativnega teka pomeni le to, da še vedno v osnovi sledi osnovnim načelom uravnoteženega in raznovrstnega prehranjevanja, skratka da zdravo je! Ko začenja vadbo, bo verjetno kuril predvsem ogljikove hidrate, ker bo zanj ta nova aktivnost relativno naporna. Merilo je lahko visok pulz. V tem primeru naj okoli vadbe poje ali popije nekaj sladkega in če se zelo znoji, naj še nekoliko dosolimo hrano. Ter seveda poveča vnos tekočine.
V praksi to pomeni, da si posameznik privošči kakšen sadni jogurt več, ali čokoladno ali drugo sadno mleko po vadbi, puding, sok ali nekaj iz te »lige«, kar si sicer ne upa privoščiti.
Ko postane vadba del vsakdan, ko srčni utrip pri počasnejših vadbenih enotah pade, pa lahko posameznik doda svoji osnovni prehrani tudi kakšen bolj masten energetski vir. Sir, žemljico z maslom ali celo mastno ribo.
V primeru, da se bo zagnal bližnji hrib pa je bistveno bolj uporabna žemlja z marmelado ali medom.
Skratka, vnos energijskega goriva je potrebno prilagoditi tipu in intenzivnosti vadbe, osnovna prehrana naj ostane enaka (zdrava).
Ko pa šport postane bolj pogost in intenziven, na primer ambiciozni tekači, pa je potrebno narediti bolj podroben prehranski načrt. Pravzaprav kar prehransko strategijo! Kot jo imajo vrhunski športniki, ki jedo po določenem načrtu, ki vsebuje ustrezno količino posameznih hranil in energije glede na specifične zahteve njihovega športa. Prehrana športnika, ki se oslanja na njegov apetit in željo po hrani, ni zagotovilo, da bo posameznik v telo vnesel ustrezno količino potrebnih hranil in energije. Pri izdelavi načrta za posamezna hranila naj si posameznik pomaga z navodili v Prehranskem priročniku športne klinične prehrane (glej vir) , pri zahtevnejših prehranskih strategijah (izguba maščevja, pridobivanje mišične mase) pa je pri izdelavi načrta smiselna pomoč strokovnjaka za športno prehrano.
Vir: ROTOVNIK-KOZJEK, Nada, KNAP, Bojan, MLAKAR-MASTNAK, Denis. Priročnik klinične športne prehrane. 1. izd. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – ZŠZ, 2015