Vstopili smo v mesec junij in zaključna prireditev Moje olimpijske norme se vse bolj bliža. Če ste do zdaj tekli manj kot ste si zastavili in se vam zdi, da bo norma težko dosegljiva, potem obstaja nevarnost, da boste v zadnjih tednih pretiravali. Mnogi rekreativni športniki pa že skozi celotno obdobje priprav tečejo malo ali celo preveč čez mejo in tako pozabljajo na glavni namen rekreacije – uživanje v gibanju. Glavno vprašanje v tej fazi je »kako ne pretiravati?«.
Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Luka je 40-letni moški, zaposlen v dobro stoječi firmi, službo opravlja rutinsko, ni mu v izziv. Stalno razmišlja o športu, o tem, kako bo danes treniral, kaj ga še čaka … iz službe v superge, iz superg v službo. Zmanjkuje mu časa za družino, prijatelje izven športa ali druge prostočasne aktivnosti – in to ga ne moti – zapisal se je športu. Obiskuje vse pomembnejše rekreativne prireditve, rad se primerja z vrhunskimi športniki, saj mu to daje še dodatno motivacijo. Sledi vsem novostim v športu, kupuje najboljšo opremo in hoče vse narediti kot vrhunski športniki.
.
Za razliko od prejšnjih faz, ki smo jih že opisovali, ima Luka motivacije na pretek. Za njega skoraj ni dneva brez športa. Rekreira se vsak dan, saj mu to predstavlja pomemben del življenja. Luka in njemu podobni rekreativni športniki si radi postavljajo cilje, izzive, se primerjajo z drugimi, premagujejo druge. Raziskujejo vsa možna polja napredka, zanimajo jih rezerve, vedno hočejo biti še boljši. Drugi jih občudujejo, a nekateri jim namigujejo, da mogoče malo pretiravajo. Glavna vprašanja, ki si jih Luka in drugi športniki v tej fazi postavljajo so: Kaj še? Kaj bi še probal, delal, dodal, kako bi treniral, da bi bil boljši? Kje naj najdem čas, da bom še več treniral? Kaj in kako trenirajo drugi (vrhunski športniki)? Kakšno opremo naj si kupim, da bom še boljši?
.
Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so zelo dobre, motivacija je ekstremno visoka, dolgotrajna in tako zunanja kot tudi notranja. Tudi samozavest je visoka, glavna emocija pa je ponos (zagnanost, energija). Njegov vzorec vedenja je ekstremno veliko intenzivne vadbe, za katero vedno najde čas, saj večinoma prilagaja druge obveznosti. Rekreativnega športnika v tej fazi pogosto prepoznamo po tem, da svoji rekreativni vadbi reče kar »trening«. Znotraj svoje rekreacije dobi veliko pozitivnih stvari (npr. dosega cilje, je zadovoljen, rezultati so dobri, vidi napredek, ima status, drugi ga občudujejo) ter skoraj nič negativnega, kar ohranja njegov vzorec vedenja. Izven rekreacije pa pogosto dobiva premalo pozitivnih vplivov ali jih pa ne vidi (npr. v službi, v družini).
.
Svoje zadovoljstvo, energijo in samozavest črpa samo ali pretežno iz športa. Velik problem lahko nastane, ko tega iz športa več ne bo mogel dobivati (npr. poškodba, staranje in posledično nižje zmogljivosti telesa). Ker ima tako močno motivacijo ima lahko tudi boljše strategije za organizacijo, disciplino, vztrajanje in premagovanje napora. Čeprav bi si mnogi športniki želeli njegovo motivacijo, ne smemo spregledati, da si športnik s takim pretiravanjem lahko zelo škodi (predvsem svojemu preostalemu življenju). Njegovo razmišljanje gre približno tako: »Hočem in bom.«, »Nikoli ni dovolj! Moram še!«, »Najboljši nikoli ne popustijo.«, »Šport – to sem jaz. Ne vem, kaj bi brez športa.«, »Če nisem v gibanju, se mi zmeša.«.
.
Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Tokrat ne bomo šli v smeri višanja in izboljševanja psiholoških lastnosti v športu. Glavne rešitve morajo biti bolj usmerjene v iskanje ravnotežja med športom in drugim življenjem. Pretiravanje v noben ekstrem ni dobro, zato naj rekreativni športnik razmisli:
a) bi morda z malo manj treninga, malo več počitka, naredil več zase in za bližnje
b) kaj v drugem življenju pa zaradi mojih ciljev v športu kdaj trpi, pa bi to lahko preprečil?
Potrebno je najti in se dobro zavedati tako prednosti kot pomanjkljivosti tega, da šport igra osrednjo vlogo v našem življenju. Mogoče rabimo dodaten izziv v službi, ki nas bo motiviral – tako bomo dobili zagon tudi izven športa. Samozavest je najbolj trdna, če jo podpira več močnih področij – najdite še kaj, v čem ste ali bi lahko bili dobri. Prav tako je včasih odklop od športa (ali pa vsaj zmanjšanje pritiska) ključni faktor, ki nas pripelje do boljšega počutja in boljših rezultatov. Tudi vrhunski športniki imajo proste dneve, regeneracijske treninge in kakšen teden čisto na off … za dobre dosežke je ravno tako kot trening pomemben tudi počitek.
.
Če ste se našli v tej fazi, vas moramo hkrati pohvaliti za železno motivacijo in pograjati za pretiravanje – ne pozabite, rekreacija je namenjena uživanju, dobremu počutju, premikanju lastnih meja, odklopu od službenega vsakdana … Trenirajte z glavo!
Naj bo vaša psihološka olimpijska norma: več mirnosti in zmernosti v rekreaciji ter iskanje zadovoljstva tudi izven rekreacije.