Veliko rekreativnih športnikov zase pravi, da so (redno) športno aktivni. Gre za subjektivno oceno svoje aktivnosti, zato se pogosto zgodi, da pravzaprav vadba sploh ni (dovolj) redna ali intenzivna (npr. sprehod, vrtičkanje, tekanje za otroki, plavanje/smučanje na enotedenskem dopustu). Tako morda ne naredimo dovolj za svoje zdravje in dobro počutje. Glavno vprašanje v tej fazi je »kako do novih izzivov?«.
Za lažji prikaz si preberite osebno zgodbo: Matej je 37-letni inženir. Redno se ukvarja z zmerno telesno aktivnostjo 1-2 – krat tedensko – vsak torek in četrtek gre na 30 min sprehod v hitrejšem tempu. S tem je zadovoljen in ne želi več. Urnika se drži, le redko izpušča vadbo. S tem vzdržuje določeno raven telesne pripravljenosti in nima nobene potrebe, da bi karkoli spreminjal. Vsake toliko v člankih prebere, da bi se moral gibati večkrat ali bolj intenzivno, takrat se malo zamisli, a nič ne spremeni.
Vidimo, da ima Matej za razliko od vseh prejšnjih faz (kako začeti, kako vztrajati, kako zmerno napredovati) stalen termin za vadbo in je s tem popolnoma zadovoljen. Za to ne rabi dodatne spodbude, niti ga ne zanimajo kakršne koli množične prireditve ali tekme. Enostavno gre in to mu je dovolj. V tej fazi si Matej in drugi rekreativni športniki pravzaprav niti ne postavljajo vprašanj, saj so s stanjem zadovoljni. Mogoče jih kdaj prešine, a se ne sekirajo: Bi mogoče malo več? Ali je to, kar delam, dovolj?
.
Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti: fizične lastnosti so večinoma zmerne do dobre, je fit in v solidni kondiciji, motivacija za rekreacijo je zmerna in notranja, samozavest v rekreaciji je stabilna, glavna emocija pa je zadovoljstvo. Njegov vzorec vedenja je stalen – aktivnost 1-2x na teden, nič več in nič manj. Tukaj osnovna motivacija za rekreacijo ni problematična, saj je prisotna in notranja. Manjka pa motivacija za spremembo ali dodajanje. Prav tako ni problematična organizacija življenja, dela in sebe, saj ta rekreativni športnik redno najde čas za rekreacijo. Znotraj rekreacije dobi veliko pozitivnih stvari (npr. mu je prijetno, uživa v gibanju in v naravi, domov pride svež in poln energije) ter nič negativnega, kar ohranja njegov vzorec vedenja. Izven rekreacije pa ni nobenih bistvenih pozitivnih in negativnih vplivov, njegovo življenje je urejeno.
Zadovoljstvo je tisto čustvo, ki nam v tem primeru pojasni, zakaj se v tej fazi ne odločimo za spremembo – zato, ker se nam zdi, da je ne potrebujemo. Prav tako nimamo nobenega višjega cilja ali želje po spremembi, zato tudi ne vidimo razkoraka med vedenjem in cilji. Tak športnik ima tudi dobre strategije soočanja z zastavljenim naporom in svoj sistem rekreacije dobro usklajuje z drugim življenjem. Razmišlja približno tako: »To kar delam je dovolj«,»Ne rabim nič več«, »Ne čutim potrebe«,»Moram samo vzdrževati to kar delam, to je treba, to rabim!«.
.
Kam bi bile usmerjene rešitve, če želimo takemu rekreativnemu športniku pomagati? Gre za fazo, ki se večini rekreativnih športnikov ne zdi problematična, zato verjetno navodil iz okolice niti ne bodo upoštevali. S tem se sploh ne ukvarjajo, verjetno bodo rekli »saj je vse ok«.
Prva rešitev je samo vprašanje v razmislek: Ali je res dovolj? Dovolj, da se dobro počutiš? Dovolj, da si zdrav? Dovolj, da si v dobri psiho-fizični kondiciji? Bi morda dobil še več pozitivnega če kaj spremeniš, dodaš?
Druga rešitev je eksperiment – dodam nekaj k svoji rekreaciji in opazujem kaj se zgodi (npr. Matej pokliče starega prijatelja in gresta še čez vikend na sprehod ali gre čez vikend za 1 uro na sprehod, ali gre namesto na sprehod v hribe …). Ko bo rekreacije več ali bo bolj naporna, bo potreboval tudi več in boljše strategije organiziranja časa in premagovanja napora. Potrebno je tudi raziskati, če je zadovoljstvo res edino prevladujoče čustvo – v nekaterih primerih lahko gre tudi za strah, da več ne (z)morem, da se mi bo potem sesulo preostalo življenje, da bom preveč utrujen, da se lahko poškodujem …. Ta nekoristna razmišljanja je potrebno odkriti in spreminjati. Mogoče bi bilo na splošno dobro, da rekreativni športnik v tej fazi razmisli tudi o novem izzivu v svojem življenju.
Zadovoljstvo nas lahko pogosto uspava in omejuje nove užitke in pozitivne stvari v življenju.
Tudi okolica lahko pomaga pri dodajanju izzivov: npr. zdravnik, ki opozarja na nujnost gibanja, prijatelji, ki stalno vabijo …